Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

ANTHONY DOERR:  Vsa ta nevidna svetloba (literarna kritika)

Zgodovinska tematika je v zadnjih letih močno presegla meje dokumentarnih monografij in se je približala širšemu bralstvu, tudi mladim. Mnoga dela so že kmalu po izdaji postala tudi velike mednarodne uspešnice. V ospredje ni vedno postavljena zgolj resnična zgodovinska osebnost ali zgodovinsko dogajanje, ampak se pojavlja tudi fiktivna pripoved, v katero je vpeta neka zgodovinska doba ali oseba, kot sta recimo uspešna in provokativna romana HHhH  Laurenta Bineta ali Sojenice Jonathana Litella. Opozoriti velja, da so se v zadnjih letih namnožile knjige, povezane z različnimi zgodovinskimi obletnicami. Tako je leta 2015 minilo 70 let od zaključka druge svetovne vojne. To pa je tudi pomembno zaradi tega, ker se skoraj povsem sovpada z romanesknim prvencem Anthonyja Doerrja, ki nosi naslov Vsa ta nevidna svetloba, v izvirnem jeziku pa All The Light We Cannot See. Roman je izšel leta 2014, bil hitro preveden v številne svetovne jezike in že naslednje leto je avtor zanj prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado za fikcijo, s tem pa uveljavil svoj status mednarodnega »bestsellerja«.

Zgodba Vse te nevidne svetlobe je postavljena v obdobje druge svetovne vojne in govori o odraščanju francoske slepe deklice Marie-Laure in nemške sirote Wernerja, ki sta bolj povezana, kot to lahko slutita. Knjiga je razdeljena na več delov, ki se prestavljajo iz enega določenega časovnega obdobja v drugega. Tako lahko sledimo otroštvu obeh glavnih literarnih likov, obenem pa se vedno znova vračamo v vzporedno tekočo zgodbo. Preplet preteklih in aktualnih dogodkov avtor spretno izpelje s svojim mehkim jezikom in občutkom za podrobnosti. Fikcija se tako naravno zlije z zgodovinskim ozadjem, ki vseskozi posega v življenje mladih junakov, da se iz povsem različnih okolij skupaj znajdeta v svetu, polnem bombardiranja, streljanja in tuljenja opozorilnih siren. Medtem ko je Werner že zgodaj  našel smisel v sestavljanju in popravljanju radijskih naprav, pa se na drugi Marie-Laure trudi predvsem preživeti. Po izginotju očeta, za katerega izvemo, da so ga odposlali v taborišče, je prepuščena v skrb svojemu stricu in njegovi gospodinji. Kljub bližajoči se nevarnosti, ki prihaja ne samo v obliki vojne, ampak tudi v podobi zagrizenega nacističnega iskalca dragih kamnov, opazimo, kako je dekle vedno bolj željno učenja in branja. Bistroumnost ji pomaga tudi takrat, ko se znajde v nevarnosti zaradi očetovega skrivnostnega kamna in se mora skriti, dokler po naključju skoraj ne trči v Wernerja. Mladenič ji poskuša pomagati ne glede na to, da je sovražnik njenega naroda. Njuno srečanje je kratko, a čez mnogo let Marie-Laure nepričakovan obisk prinese nova spoznanja o vojni, predvsem pa o ljudeh kot takih.

Zgodba je napisana s posebno toplino in nam skuša skozi temno zgodovinsko obdobje vojne podati svetlobo, ki očem ni vidna. Kot je že dejal sloviti avtor Malega princa, je treba gledati s srcem in točno to nam skuša prikazati Doerr v svojem fiktivnem romanu, ki bi bil lahko resnica – resnica o otroški duši, ki išče nevidno svetlobo. Išče nekaj bolj otipljivega, kot je čudežni amulet iz muzeja. Išče tisto, kar smo ljudje zbanalizirali in to je Ljubezen.

Pisatelj je tako ustvaril posebno emocionalno ganljivo, vendar nikakor ne patetično delo, ki bralcu ne ponuja zgolj kratkotrajnega užitka, ampak občutek, da je prebral nekaj povsem edinstvenega. Že jezik in slog sta zelo bogata, poleg tega pa avtorja odlikuje tudi pretanjen način izražanja, ki nas spretno popelje skozi svetove Wernerja in Marie-Laure.

Vso to nevidno svetlobo bi priporočila tako mladim kot tudi odraslim bralcem, saj ni prezahtevno branje, vendar to še nikakor ne pomeni, da je enostavno. Pripoved je večplastna, ki je kakor torta, saj se z rezanjem vsakega koščka posebej razgrinja posamezna plast za plastjo, to pa bralca obogati in ga duševno nahrani.

Sabina

                                   

Slika je vzeta z mojega Instagrama 

(moj vzdevek je  @whatsername_reads)