ZGODOVINSKE ROMANCE


Zgodovinske romance naj bi sodile v trivialno literaturo. Glej ga zlomka, kaj pa naj bi sploh pomenila oznaka ? Sama sem na ta izraz zelo pogostokrat naletela pri študiju primerjalne književnosti in ga ne maram preveč, priznam. Vse to posploševanje, češ, da take knjige bralca ne obogatijo psihično in predalčkanje z nalepko TRIVIALNO, me je vedno motilo.
Prav zato sem sklenila, da bom danes malo uporniška in odločila sem se, da bom spregovorila o  zgodovinskih romancah. Priznam, sedaj jih ne berem več tako pogosto kot včasih, vendar o tem nekoliko kasneje. Konec osnovne šole sem začela brati Victorio Holt (saj se je spomnite?), vendar sem čez nekaj časa hotela več. Kmalu sem odkrila Zimsko vrtnico od K. E. Woodiwiss in takrat se je v bistvu začela razvijati moja ljubezen do te zvrsti, sploh zaradi zgodovinskih dejstev in romance, ki sta bili tesno povezani. Zelo hitro sem začela hlasto požirati knjigo za knjigo in na spodnji sliki lahko vidite mojo zbirko, v kateri se nahajajo meni najljubše zgodbe in avtorice, kot so recimo Lisa Kleypas, Jane Austen, K. E. Woodiwiss ali Jacquie D`Alessandro.
Ko sem maturirala in prišla na faks, pa se je stanje obrnilo. Zgodovinske romance sem postavila na stran. To se ni zgodilo zato, ker sem študirala „resnejšo literaturo“, temveč predvsem zato, ker se je nabralo toliko knjig, ki so se začele ponavljati po istem vzorcu z deviško junakinjo in bogatim plemičem v ospredju. Še bolj kot ta vzorec pa me je začelo motiti, da so novejše avtorice začele v zgodbo dodajati seks scene, pri katerih nisem vedela, ali naj zardevam ali pa zavijem z očmi.
„Oh, dragi, prihajaaaaaaa mi,“ tako vpije X že pri svojem „prvič“, kot, da je izkušena kurtizana. Malo pretiravam, ampak nisem daleč od resnice. Če svoje kritično oko obrnem k sodobnim romancam in mladinskim zgodbam, vidim prav tako ponavljajoče se stereotipe, a tega se bom lotila kdaj drugič, ker je to že druga zgodba.
Karkoli že, sedaj sem se začela počasi znova vračati nazaj k zgodovinskim romancam, vendar ne požiram knjige za knjigo, temveč zgodbo pazljivo izberem na podlagi opisa in priporočil. Tako me je nazadnje recimo očarala Maya Banks s serijo o Armstrongovih in Montgomeryjevih ali pa Sabrina Jeffries s prikupno serijo o šoli za dedinje.
Vprašanje za bralke/bralce: KATERA ZGODOVINSKA ROMANCA VAM JE ŠE POSEBEJ PRI SRCU? (op. lahko izberete tudi več romanc, ker vem, da je zelo težka izbira)

                                           Foto: moja osebna zbirka zgodovinskih romanc. 



Komentarji

  1. Nikoli me ni bilo sram na glas povedati, da prebiram tudi literaturo, ki jo nekateri nazivajo s trivialno ali morda še pogosteje, s šundom. Pa največkrat tako ali tako komentirajo ljudje, ki še v življenju niso segli po kakem takem romanu in sploh ne vedo, kakšno branje je to. Žanrov se ne sodi po ... žanrih. Sodi se jih po zgodbi, po pisanju, po izpovednosti, tistemu, kar človeku dajo. Tudi v literaturi, ki naj bi sodila v trivialno, je veliko biserov. Izjemnih zapletov, čudovitih prepletov besedja, sploh če prebereš tudi v izvirniku, kjer pač najbolje vidiš, kako nekdo piše. In tudi ta literatura ti nekaj da: meni na primer pomeni predah od hitrega tempa življenja, vsakodnevnih stresov, prijetno me pomiri, nahrani mojo ljubezen do zgodovine in tudi jezika. Ne berem vsega povprek, tudi v tem žanru so mi zelo ljube in manj ljube avtorice/avtorji. In dejansko tudi ne berem samo tega žanra, nekaj mojih najljubših del je dejansko klasikov, ki sem jih celo brala že kot otrok. Vendar pa s ponosom povem, da so mi najljubši žanr ravno zgodovinske romance in tudi sodobne niso od muh :-) Morda sem resnično kdaj doživela, da je kdo ob tem privzdignil obrv, a me sploh ne gane, in tisti ljudje, ki me poznajo, me niso po tem itak nikdar sodili :-) Izjemno, izjemno rada tudi pišem, in ne boste verjeli, najraje ravno nekaj, kar je sumljivo podobno zgodovinskim romancam. Že celo v gimnaziji me ni bilo strah tega početi, ko smo imeli domače naloge. In spise za doma smo imeli malodane vsak dan na vrsti. Moja ljuba profesorica je tudi sama pisala/piše in je to iskala tudi v nas. In ona je vselej govorila: šund literatura, da je slaba? V vsakem žanru so biseri in slabo pisanje, tudi tu. Berite, kar vam srce poželi :-) Nekaj v tem smislu, po desetletjih so mi točne besede že ušle iz spomina. Vesela sem, da nam je vedno dajala vedeti, da pri literaturi ne smemo imeti predsodkov. In morda ... morda kdaj prebere kakšno zgodovinsko romanco izpod mojih prstov ;-) Na to, da bi svetu dala ravno tako zvrst, bi bila namreč izjemno ponosna.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Tadeja, lepše res ne bi mogla napisati in se zato lahko samo še podpišem pod tvojim komentarjem. Hvala za ta izjemen prispevek! :)

      Izbriši
  2. Pa poskusim še enkrat. Napisat komentar, kajti prvega mi moj pametni telefon očitno ni shranil.
    Moja prva prava zgod. romanca je For the roses Julie Garwood. Takrat (tega je že 16 let) sem prebrala vse njene romance, zraven pa cel kup drugih. Če sem imela čas, tudi po knjigo na dan. Ko sem prišla domov, sem slučajno naletela na prevode Amande Quick. In spet sem se zaljubila. Kasneje je prišla SEP (s sodobnimi romancami)n Julia Quinn, Tessa Dare in druge. Zelo so mi všeč zgod. romance, saj prikazujejo zanimivo zgodovinsko ozadje in verjamem, da se iz teh knjig da marsikaj naučit, če le beremo dovolj pozorno.
    Po vseh prebranih knjigah tudi mene občasno motijo zgodbe, ki so napisane po istem kopitu in verjamem, da vse ZR niso dobro napisane. Ko sem npr začela brati Monico Mccarty in njene Višavce, mi je od začetka bila super. Potem pa so se vse zgodbe začele ponavljat.
    Tudi mene motijo sex scene, kjer je že od prvega poljuba dalje vse prfektno in popolno. Resno? Mi je bolj všeč, če se morata malo "iskat" in najti tisto ta pravo. 😜
    Res pa moti to, da se moram kdaj tudi zagovarjat, ker berem to zvrst. Ali pa preberem, da je to lahkotna literatura, ki je intelektualci ne berejo. Prosim? A samo resne, intelektualne knjige bi morala brat? Čemu? Včasih pač hočem izginiti v zgodbi, ki vmeni vzbuja prijetne občutke. In le zakaj je to narobe?
    Tako, drugi komentar je popolnoma drugačen, upam pa da bo vsaj objavljen. 😉

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ana, kot vidiš, je tokrat tvoj komentar vendarle objavljam in lepo se ti zahvaljujem za mnenje. Tudi sama se včasih sprašujem, zakaj je narobe, če berem romantične zgodbe? Kot da sem zaradi tega manj pametna. Če človek ne bere in zanemarja svojo kulturno pismenost, potem se bo verjetno pri njem prej zgodilo to, da se bo poneumil, kot pa pri bralki nežnejših žanrov.

      Izbriši
    2. Sabina, hitro mi je uspelo videti tudi tvoj odgovor. :) Pa res sem prvi komentar bolje napisala.
      Mislim, da ni nič narobe z branjem romantičnih zgodb. To je samo neki predsodek, ki ga imajo nebralci teh zgodb - po mojem mnenju.

      Izbriši
  3. Ravno sem končala tretji del serije Outlander, ki mi je res nadvse všeč. Letos sem prebrala tudi Belo kraljico Philippe Gregory, ki mi je bila tudi všeč. Komaj pa čakam, da v roke vzamem knjigo The Essex Serpent. V nekem obdobju sem eno za drugo prebrala vse knjige Julie Garwood. Komaj čakam, da se v knjižnici prebijem do tega novega prevoda, ki je nedavno izšel.
    Meni je pri branju zgodovinskih romanov in romanc všeč, da lahko v bralcu vzbudijo zanimanje za neko obdobje, dogodek ali osebo, ki jo potem, če želi, še dodatno razišče. Tako sem se zaradi romana Tujka kar dobro pozanimala o drugi jakobinski vstaji.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Diana Gabaldon se je res izredno potrudila za zgodovinsko ozadje svojih romanov. Zelo pohvalno! Tudi meni je všeč pri branju zgodovinskega žanra (pa naj bo romanca ali roman), da zna avtor v meni zbuditi zanimanje. Da zna prikazati na svoj način obdobje, osebo, navade, dogodke ali podobno.
      Pina, hvala za komentar.

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Poletno branje

Pokliči me po svojem imenu (A. Aciman)

Sabinine najljubše knjige leta 2018